Objavil May 30, 2013 v Blog | 0 komentarjev

V zgornjem stavku je zajeto bistvo Belinovega štiblca. Sicer je en par rok gonilna sila in idejni vodja, a namen tega para ali bolje ene glave je, da združi ostale pare pri ustvarjanju nečesa več. In to je nov produkt, ki da preostalim rokam novo poslovno nišo ali mogoče samo nadgradi njihovo obstoječo obrt, rokodelstvo, spretnost, tehnologijo  – z unikatnostjo in predvsem – slovenskostjo. Od začetka do konca. Od surovine do embalaže.

Tako lahko s ponosom trdimo, da smo z našimi somišljeniki pokazali, da se da:

– v času upadanja zanimanja za tradicionalno obrt, zmanjševanju masovne proizvodnje in opuščanju znanja kot je npr. mizarstvo ali pletenje, tkanje, najti tržno nišo in omogočiti vsem parom rok, ki izdelujejo  naše izdelke, da si povrnejo vrednost, od tega nekaj majo  – tako upajoč, lažje preživijo

– iz čisto prave slovenske tradicije narediti nekaj, kar ni kič

– da je lahko spominek sila uporabna reč, predvsem pa večnamenska in z neomejenim rokom trajanja (po možnosti skozi generacije)

– moderna tehnologija (laser, cnc) lahko skozi omejeno surovino in vzorec daje unikatne izdelke zelo omejenih serij z visoko dodano vrednostjo  (proč z masovno proizvodnjo!)

– da je v ideji moč in ni vse v denarju, saj ko razvijamo prototip in vzpostavljamo t.i. »proizvodnjo linijo« ustvarjalce nič ne »stane« razen dobre volje in seveda, kreativnega časa, a rezultat je takoj tu (že jutri na razpolago, če kdo kupi)

– slovenske surovine pridobijo novo uporabno vrednost in se tako zaženejo procesi, ki že izumirajo – primarno slovenski les, slovenska volna in iz nje polst, slovenski lan in lanena prejica ter platno

Rezultat je evidenten – slovensko tradicijo in surovine skozi ornament prenesemo v vsakdanjo rabo in da lahko rečemo, da smo nanjo ponosni. Zato poziv skozi tale naš mali manifest – kdor ustvarja, kdor izdeluje, kdor rabi idejo in kdo kako drugačen spominek – združimo se in »dizajnu« nazaj slovenskost dajmo! Pridružite se nam in nas podprite – od enega izdelka imajo nekaj štirje pari rok….