odkrivanje njihovega skritega zaklada – 12 let eko kmetovanja – ob guštanju njihovih odličnih izdelkov. Kje? Na koncu Malin, ko se z Gorjancev spustite v Belo krajino. Res dobra dobrod
ošlica. A vsa zgodba je na žalost več kot znana in recimo – zlajnana. Nekje nekdo sam dela in gara, njegov trud in potencial pa ni prepoznan. Razglašen. Postavljen v ospredje. Podoben primer so Gače. Super zimsko »nizkogorsko« smučišče. Zanj vedo le »lokalci« in tistih nekaj, ki so v tej divjini kočevarskih gozdov našli svoj Aspen, brez preobilice pompa, zgolj nadstandarden oddih. In ga imajo samo zase, tudi poleti, to potencialno »meko« rekreativnega turizma.
Zakaj zdaj ta jad? Preprosto. Rečemo lahko, da ima vsaka naša mala občina v Sloveniji enak problem. Bori se za državni denar za razne (pre)-velike in pogosto nepotrebne projekte, črpa evropska sredstva in nato na koncu, zaradi napak, vse z obrestnimi vrača. Zakaj? Ker zadeva nima fokusa. Se oproščamo, fokus je, a v napačno smer – čim več denarja za lastni žep, podkrepljeno s politično noto.
Rešitev? Seveda. Bo malo več dela, a to naj bo izziv. Pa začnimo pri Peclu, ekološki kmetiji iz Malin pri Štrekljevcu. Sami so prenovili staro belokranjsko hišo v njihovi lasti, da ni več shramba vina in finih suhih dobrot, ampak resnično prijeten apartma za 6 oseb. Je bilo neurje, jim je podrlo drevje, so vse potrebno pohištvo naredili iz le-tega (o.a. masiven češnjev les). Črna kuhinja je ostala tam, kjer je vedno bila, za vrati je nastala mala kopalnica. Krušna peč je preložena in lahko si sami v njej spečete svoj kruh, ki ga boste hrustali na ganku, obdanem s trtjem, preden odpešačite ali odkolesarite v hribovito okolico. Dobite po svoji meri oblikovano izkušnjo belokranjske tradicije in neokrnjene narave, podprto z zdravo, kmečko hrano, na koncu vasi, v omamljajoči odsotnosti modernega sveta. Res rabimo še kaj? To naj bo vzorčni primer belokranjskega turizma!
Drugi primer – Gače. Tako blizu juga, z Dolenjskimi toplicami ter kolpsko riviero bi tvorili nove Zreče. In vse to v belokranjski – še več – semiški lasti!
Nekaj je 
težav v slovenskem lichtensteinskem lastništvu in temu pripadajoči oderuški pogoltnosti, a večji del je pod okriljem Zavoda in podobnih javnih instanc. Tudi arhitektura je po kočevarsko nastavljena z nekaj vikendaškimi primeri. Majhno, a na moč funkcionalno ter predvsem, strnjeno skupaj in zlito z naravo. Poleti brezkončen pogled v tuje dežele, pozimi na ponosnega triglavega vršaca. V sopari poletja vas med adrenalinskim kolesarskim spustom ali orientacijskim tekom zagotovo preseneti kak gozdni prijatelj, a tega ne bo pozimi, ko sami lahko raziskujete skrite dele smučišča okoli jezera. Če pa vam ni do športa in iščete naravo in svež zrak pa si lahko napravite zimsko zalogo zeliščnega čaja iz preko 200 zdravilnih rastlin, ki rastejo na gorski košenici. Trenutno bi Gače rabile nekoga, da bi pokosil tekaške in pešpoti do vrha (tako ali tako jih zaradi jezera in smučarske proge, a le pozimi), razglasil poletno sezono in v najem oddal vse samevajoče »vikendice«. Potem res ni ovir da dobijo Gače tisti prej omenjeni elitni naziv in postanejo belokranjska Švica v malem!
Torej mantra za ta teden – odprimo oči, stopimo skupaj, zaženimo kolesje razvoja in ne le svetu, pač predvsem sami sebi najprej priznajmo in nato pokažimo, kako bogati smo. I sLOVEnija.
